Etos

ETOSA oz. ugled govorca ali vnaprejšnjega prepričanja o njegovi etičnosti, poštenosti in dobronamernosti

 

Ugled je najmočnejše sredstvo prepričevanja. Kdor naj bi v svoji življenjski karieri dosegel uspeh, si mora pridobiti ugled. In sicer tako, da govori tisto, kar ljudje že vnaprej pričakujejo in jim je všeč. Ugledna osebnost je vedno tudi dober govorec, dober govorec pa skoraj vedno tudi ugledna osebnost. Mnogi pravijo, da je vzgoja dobrega govorca tudi vzgoja dobrega in etičnega človeka, in da ni mogoče dobro govoriti, ne da bi imeli pri tem poštene namene. Vendar ni govorniškega ugleda, ki bi bil popolno zagotovilo etičnosti, poštenosti, nezmotljivosti in pravilnosti. Če se bomo držali načela, da je retorična vzgoja tudi vzgoja etičnega človeka, nam bo etos pri javnem nastopanju v trdno oporo. Govorčeva nravstvena usmerjenost ima veliko moč prepričevanja. Izhaja iz načelnosti, odgovornosti, znanja, poštenosti, argumentiranja. Izredno pomembno je, da si pridobimo naklonjenost občinstva. Če sami stopimo pred občinstvo naklonjeno, izpolnimo temeljno zahtevo prepričljivosti. Naše značajske poteze se bodo kazale pred ljudmi; vsakršni izrazi samohvale, nespoštovanja ali nenaklonjenosti poslušalcem so lahko za naš govor usodni. Naklonjenost občinstvu in naša samozavest sta povezovalna elementa med nami in poslušalci. Če sami ne bomo trdno prepričani o tem, kar govorimo, bomo tudi druge težko prepričali. Naklonjenost občinstva si lahko z načinom nastopanja in z vsebino pridobimo.

 

Govorica telesa

Odločilen je prvi vtis. Če stopimo v prostor z mrkim obrazom, če nikomur ne privoščimo niti pogleda, bodo to poslušalci jasno občutili. Z govorico telesa moramo že na začetku vzpostaviti dober stik s poslušalci. Tudi med govorom je naša govorica telesa važnejša kot vsebina govora. Že takoj si skušajmo pridobiti naklonjenost občinstva. Če sodimo med ljudi, ki se ne odlikujejo po spontanem izražanju, ker smo po naravi bolj zadržani, ne skušajmo doseči učinkov, ki niso v naši naravi. Zato ne posnemajmo nikogar in se ne skrivajmo za masko, ker bo skrivanje preveč očitno, nasmešek pa ne bo prepričljiv. Govorica telesa potrjuje izgovorjeno besedo le v primeru, da je resnični odraz naših čustev. Poslušalci hitro opazijo, če govorica telesa ni usklajena z govorjeno besedo. Če pripovedujemo zabavno zgodbo z žalostnim obrazom ali žalostno z veselim, je to že samo po sebi protislovno. Govorica telesa mora prihajati iz nas samih, saj je le v tem primeru lahko prepričljiva. Če verjamemo samemu sebi in če so nam všeč naše posebnosti, se bo to odražalo tako v naši drži kot tudi v izrazu na obrazu. Nasmeh mora biti iskren, da ni videti izumetničen. Če držo posnemamo, je videti, da ni spontana in deluje celo prisiljeno.

 

Govorimo z očmi, urimo vzpostavljanje stika s pogledom

Oči že od nekdaj veljajo za zrcalo človekove duše. S pogledom običajno najprej vzpostavimo stik s soljudmi. Zato ne glejmo čez ljudi, še manj v strop, ampak s pogledom po možnosti potujmo od desne proti levi. Če imamo pred seboj veliko poslušalcev, se s pogledom dotaknimo tudi tistih, ki so bolj zadaj. Najprej si oglejmo ljudi, ki kažejo največ zanimanja, a se s pogledom ne ustavljajmo predolgo pri posameznem poslušalcu ali poslušalki. Z očmi se tudi ne selimo preveč sunkovito z ene strani na drugo. Na govor smo se dobro pripravili, si ga zapisali v obliki iztočnic. Veselimo se svojega nastopa in si sami pri sebi govorimo vzpodbudne besede. Napetost smo odpravili s sprostitvenimi vajami. Še preden spregovorimo, govorimo s svojimi očmi, telesom, rokami. Že naša drža poslušalcem pove ali se dobro počutimo ali ne. Naš izraz na obrazu in stik s pogledom zgovorno povesta, če se svojega govora in poslušalcev resnično veselimo. Govoru se pridružujejo tudi slišni signali, kamor sodi izraz v našem glasu.

 

Izraz na obrazu, nasmeh

Noben drug del telesa ni tako izrazit kot naš obraz. V izrazu na obrazu se kažejo nedostopnost ali naklonjenost, dobrota, strah, veselje, presenečenje. Za mrkim obrazom se lahko skrivata pomanjkanje samozavesti ali negotovost. Nikar se preveč ne smehljajmo. Le iskren nasmeh je zares prepričljiv. Iskren nasmeh ni omejen le na komaj opazno premikanje ustnic in lic. Lahko pa se včasih tudi zavestno prisrčno nasmejimo in s tem dvignemo razpoloženje. Če imamo radi sami sebe in druge, bo imel naš obraz sproščen in prijazen izraz.

 

Drža telesa

Tudi lepa telesna drža je odraz človekove samozavesti. Ko stopimo pred poslušalce, se veselimo govora, ki je pred nami ali pa pomislimo na kaj lepega, vlivajmo si pogum (spomnite se na pozitivne sugestije). V takem primeru verjetno ne bomo povešali glave ali ramen zaradi negotovosti in napetosti. Že s položajem glave lahko pri poslušalcih zbudimo odobravanje ali nenaklonjenost. Če držimo glavo preveč nazaj, to nehote izraža vzvišenost, oholost in prevzetnost. Če pa nam leze k prsim, bomo razkrivali nemoč in nebogljenost. Zato jo dvignemo in držimo pokonci. Idealna lega glave je takšna, da imamo brado približno v višini ramen. Glavo držimo naravnost in je ne nagibajmo preveč. Ko govorimo, nam ni potrebno ves čas mirno stati. Raje stojmo, kot pa sedimo. S prostorskim premikom lahko pokažemo na spremembo vsebine, da smo npr. prešli z ene misli na drugo, z uvoda k jedru. Gibanje naj bo čim bolj naravno in nikakor ne kažimo hrbta. Kadar pa se odločimo za mirno držo, držimo eno nogo pred drugo. To je lepše, kot če se postavimo v strogo vojaško držo. Tudi naslanjanje na mizo kaže, da nismo preveč samostojni ali samozavestni. Samozavesten človek stoji v prostoru, ne da bi se kamor koli naslanjal ali se česar koli oprijemal. Na dobro držo je potrebno paziti tudi takrat, ko sedimo. Nog nikoli ne ovijajmo okoli stola. Po možnosti se usedimo na sprednjo polovico stola, z rahlo razprtimi koleni in podplati trdno na tleh. Če se bomo razburili, bomo v takem položaju noge lažje uprli v tla in tako postopno sproščali mišice.

 

Gibi rok

Kretnje z rokami naj bi spremljale naše besede in po možnosti poudarjale misli. Roki naj bosta sproščeni, ne stiskajmo ju preveč k telesu in ne skrivajmo za hrbtom. Ne prekrižajmo jih pred telesom, saj to ne učinkuje preveč samozavestno. Kadar ne vemo, kam z njima, ju narahlo upognimo v višini pasu. Med nastopom ju nikar ne držimo krčevito v tem položaju, ampak ju raje uporabimo za primerne gibe. Ko govorimo, lahko zlahka ugotovimo, da ko se razvnamemo, kretnje s pridom uporabljamo. Če stojimo kot vkopani in si pri govorjenju niti malo ne pomagamo s kretnjami, ne moremo pričakovati, da bomo premaknili poslušalce. Vedno se skušajmo izogniti naslednjim kretnjam:

·         z rokama ne pritiskajmo na mizo,

·         ne kažimo s prstom na druge,

·         ne praskajmo se po glavi

·          ne držimo roke pred usti.