Logos

LOGOS oz. logično, razumsko dokazovanje, argumentacija - vpliv na razumsko sklepanje.

Logično ali razumsko dokazovanje (argumentacija) je najtežje področje retorične veščine. Prav tako kakor boj za ugled ali sklicevanje na čustva, je že po naravi prisotno v vsej naši besedni komunikaciji. Ker je argumentacija narava našega umovanja in govorjenja, se zdi, da se je ni treba učiti. A vendar se je argumentacije potrebno učiti, treba jo je uriti, prav tako kot npr. petje ali igranje kakega inštrumenta. Ni le estetska vrlina, ampak tudi bojna veščina. Vsak se namreč bojuje, da bi mu poslušalci verjeli. Če je govorec pri patosu razvnemal čustva, se mora pri logosu usmeriti k razumu poslušalcev – mora jih pravilno obveščati, odpravljati zmote … Vsa svoja stališča moramo dokazati – argumentirati. Logos je med prepričevalnimi sredstvi najpomembnejši in je odločilen za vrh govora, ki predstavlja najpomembnejši del govora.

Uporaba analogij

Uporaba analogij je koristno sredstvo za pojasnjevanje nerazumljivih primerov. Za argument po analogiji velja, da je iz ene vrste lastnosti moč sklepati na drugo, vendar samo takrat, kadar med njima obstaja kaka vzročna zveza. Argumentacijo po analogiji uporabljamo na sledeči način: Oseba L ima lastnosti a, b in c. Ker ima oseba T lastnosti a in b, lahko sklepamo, da ima tudi lastnost c.

Primer:

Če rečemo, da so rezultati prepovedi popivnja na javnih krajih v Nemčiji več kot dobri, se bo to obneslo tudi pri nas. Da lahko pravilno analogno sklepamo, moramo poiskati vsaj tri skupne točke, skupne lastnosti ali značilnosti situacije pri nas in v Nemčiji.

Deduktivno sklepanje – dedukcija (od splošnega h konkretnemu)

Deduktivni zaključek lahko iz ene splošne in ene posebne sodbe s točnim razmišljanjem ustvari novo posebno sodbo. Logika je ta: če imajo vsi člani neke skupine določeno lastnost, za nekaj novega pa se ugotovi, da pripada temu zboru, lahko zaključimo, da ima tudi to novo lastnost, ki jo imajo drugi člani te skupine. To predstavlja zaključek, do katerega se pride iz dveh prej znanih sodb – premis.

Najpogostejšo obliko deduktivnega sklepanja predstavlja silogizem. Silogizem je niz dveh stavkov, ki mu sledi sklep. Kjer se dela, se tudi je. Pri nas se dela. Pri nas se torej tudi je.

To sklepanje je pravilno, čeprav včasih ne preveč prepričljivo, ker ljudje težko verjamemo v resničnost nečesa, kar je logično, ni pa izkustveno očitno. Vendar je vseeno dobro uporabljati to vrsto zanesljivega sklepanja. Potrebno je le paziti, da je sklepanje res pravilno. Nepravilno je lahko, ker uporabljamo napačne premise ali ker so sklepi sami nepravilni.

Primera:

  • Napačna premisa: Nihče ničesar ne ve. Ti si nekdo. Ti ne veš ničesar. (Ni res, da nihče ničesar ne ve.)
  • Nelogičen zaključek, ker ne sledi iz premise: Mraz uničuje asfalt. Ta zima je bila izjemno huda. Zato moramo začeti varčevati z gorivom.

Primerjajmo znano z neznanim

Pomislimo, kako bi nekomu razložili nekaj, česar ne pozna, npr. ljudem iz Afrike, kaj je to sneg. Začnemo s podatki, ki jih poslušalci dobro poznajo in jih šele potem povežemo z neznanimi, popolnoma novimi pojmi, stvarmi. Tudi tu je še posebej pomembno, da vsebino prilagodimo poslušalčevim sposobnostim dojemanja in presojanja, torej upoštevamo vrsto občinstva. Drugače bomo razlagali npr. skupini študentov kot pa prvošolčkom.

Začnimo z nespornim

Nikoli ne smemo začeti z argumenti, za katere vemo, da jih poslušalci ne bodo z navdušenjem sprejeli, ampak poiščimo take, da se bodo poslušalci z njimi strinjali. Poslušalcem moramo jasno, natančno in iskreno predstaviti svoje zamisli in argumente.

Najprej začnemo s spodbujanjem čustev (patos) in šele nato s spodbujanjem razuma (logosa). Ne moremo npr. takoj na začetku nekomu reči, da mu bomo dokazali, da nima prav, saj bo njegov odziv obramben. Kot govorci lahko začnemo s takoimenovanimi sporočili (Vsi vemo …Poskušajmo si predstavljati …), saj taka sporočila poudarjajo, da med nami ni

razlik, kar vzbuja zaupanje. Od tu se šele pomaknimo k spornejšim temam.