Stopiti iz cone udobja

Za naslov in izziv se zahvaljujem Alenki in Sašu, ki sta nas na vikendu trenerjev Mladinske akademije izzvala in premaknila iz naših običajnih okvirjev delovanja in udejstvovanja.
 
Mladinska akademija si zastavlja nov namen in skuša prevetriti svoje ustaljene smernice. V prizadevanju aktualizacije za trenerje in mlade ne gre le za iskanje novega ampak tudi opuščanje starega. Kot je na vikendu dejal duhovni asistent Boštjan: »Človek lahko napreduje le ko se od-loči.« Odločitev ni le prijetnost in izzivalnost novega, ampak je obenem tudi opuščanje in ločevanje od starega. Ne le od tistega, kar morda prepoznamo kot ne več uporabno ali neaktualno, ampak gre za ločevanje od nečesa, kar je v življenju posameznika in organizacije odigravalo pomembno vlogo. Pride pa trenutek ko je le-to potrebno opustiti, da lahko stopimo na pot nečesa novega.
 
Po dveh poteh hkrati ne moremo hoditi tako kot ne moremo sedeti na dveh stolih. To nam je jasno, saj vemo, da imamo le eno zadnjico in naše noge ne zmorejo hoditi ena v levo, druga v desno. Ko pa gre za razporejanje svojih moči pa smo pogosto navezani na vse, kar zmoremo in znamo in bi pogosto želeli delovati na več področjih hkrati z enako zavzetostjo in na enak način. Žal ne gre. Včasih se je resnično potrebno odločiti. Ali znamo pretehtati in najti pravo odločitev? Ali zmoremo sprejeti odgovornosti za izbrano usmeritev? Predvsem pa – ali bi tvegali in se od-ločili? Nekaj opustili in  šli v preizkušanje nečesa novega?
 
Razvojna pot trenerja je lahko resnično razvojna le kadar si upamo delati korake naprej in sprejemati nove izzive. Včasih to začutimo sami, včasih smo naprošeni, včasih potisnjeni v novo vlogo in dejavnost. Kakorkoli, vedno znova ko je potrebno ugrizniti v novo, neznano kost, se porajajo občutki nelagodja, odpora, celo odkritega upora. Če si izziv zastavimo sami, je lažje, pa vendarle ne enostavno. Se spomnite občutkov, ko ste prvi dan zakorakali skozi vrata srednje šole ali fakultete? Prijetno vznemirjenje? Strah? Nemoč? Veselje pomešano z negotovostjo? Vsakič znova ko smo na pragu nečesa novega, je povsem normalno, da bi v danem trenutku raje stopili korak nazaj v varno zavetje že poznanega – kot sta Alenka in Sašo poimenovala, v cono udobja.
 
Vendar v udobju znanega ne napreduješ. Počasi se na udejstvovanju in pridobljenem znanju prične nabirati prah in lahko postanemo le prašna skulptura v muzeju novejše zgodovine. Za mladinskega trenerja in voditelja je bistvenega pomena, da vedno znova aktualizira svoje znanje, pridobiva nove izkušnje, predvsem pa postaja in ostaja v stiku z mladimi in njihovimi potrebami.
 
Kaj storiti, če organizacija opusti ali spremeni dosedanje koncepte? Se našobim, pokažem kujav obraz in odidem brez slovesa? Tudi lahko. Odločitev je moja. Ali si dovolim, da preverim, vprašam, izrazim svoje nestrinjanje, pomisleke in poleg jezika vklopim tudi ušesa, sem pripravljena slišati pojasnila in argumentacije na drugi strani? Ali si dovolim, da do mene prodre kaj novega, drugačnega, o čemer še nisem razmišljal/a in preverim, ali je v tem tudi kaj mojega, zame aktualnega? Ali si dovolim pot rasti in napredovanja, pot tveganja in hudo norih prijetnih izzivov? Ali sem pripravljen/a otresti prah s sebe in si privoščiti novega sonca in čistega leska?
 
Ali se sploh zavedam, kaj vse lahko še ponudim, kaj vse že premorem v sebi in lahko ponudim naprej – mladim, organizaciji, sebi?
 
Dragi trenerji, verjamemo in zaupamo v vas, v vaše potenciale, sposobnosti in znanje in vam privoščimo izstop iz cone udobja v cono izziva, ki se skriva v morda že obstoječih paketih, ki jih še niste izvajali ali pa v tistih, ki jih nosite v sebi pa je potrebna le še pogumna beseda in aktivacija, da ustvarimo nekaj novega in drznega! Za nas, za mlade, za družbo, ki potrebuje naš potencial! Pokažimo ga v polnosti!
 
Avtorica: Sabina Dogenik