Ni življenja brez retorike

A: Kako to misliš, nisva več skupaj?

B: Nisva. Enostavno ne čutim, da je to to.

A: Ampak zakaj? Kaj je to, čutim, da to ni to? Argumentiraj. Povej mi skozi razloge, da bom lahko razumel?

B: ? Kaj je vendar s tabo? To ni politična razprava, nimam razlogov. Pač ne gre.

 

Si lahko predstavljate prodajalca sesalcev na vaših vratih, ki bi trdil, da on čuti, da vi potrebujete njegov sesalec? Ali študenta pri zagovoru diplomske naloge, ki analizo svojega raziskovalnega dela predstavlja skozi poetične rime?

 

Začnemo z argumentacijo naše odločitve, da za sabo ne bomo pospravili igrač. Z otroškim opazovanjem in poslušanjem sveta odraslih se učimo prvih korakov razlaganja, opisovanja in argumentacije svoje misli in ideje.

 

In potem se ne konča. Ves čas predstavljamo svoje ideje, poglede, razloge. Zakaj so kavbojke s prišitkom prestižne znamke boljše, zakaj je boljša kava brez mleka, zakaj nam je všeč ta ali oni fant. Potem počasi potipamo na področje ideologij, verske pripadnosti, političnega pogleda. In povsod, ne glede na to, ali smo v gostilni na kavi, razredu, doma ali na delovnem mestu, moramo ves čas iskati svojo pozicijo in jo razlagati nekomu na drugi strani.

 

In na koncu se znajdemo pred dejstvom, da moramo nekoga prepričati, zakaj smo mi najboljši kader za razpisano delovno mesto.

 

Ves čas uporabljamo temelje retorike, javnega nastopanja in sploh argumentacije. Nobena ponudba, pogovor, debata, povpraševanje, izpit, diploma ne gre brez izhodišč, ki sta jih postavila Platon in Aristotel.

 

In čeprav se temelj retoričnih prvin ni spremenil, in vse šole vedno znova plujejo nazaj k velikim možem zgodovine retorike, se je v zadnjih letih spremenila uporabnost teh znanj. Javno nastopanje ni več le izraz za delo tistih, ki se pojavljajo na televiziji, vodijo velike prireditve ali pa se gredo (a)politične debate pod lučmi televizijskih hiš.

 

In dobre novica? Nihče se ne rodi govorec. Vsi pa se lahko tega priučimo.

 

Tudi sama se nisem, so me pa v hitro učenje potisnili tisti, ki so kreirali moje odraščanje. Povsod sem se morala boriti, da sem bila opažena, in ko mi je to uspelo, sem za vedno ostala nekje v središču. Opazovala sem in razvila visoko stopnjo (samo)kritičnosti. Skozi njo se učim tudi sama. In moj prvi tečaj retorike? Tisti, na katerem sem bila udeležena? Na robu joka. Še danes ne vem, ali je bil razlog odličen voditelj, neodličen voditelj ali le moja samopodoba? Danes tega roba joka in treme s tresavico ne poznam več. Imam pa tremo in visoke standarde, ki me vsakič potisnejo še malo dlje in še malo više.

 

Če si želite več informacij ali prijaviti na usposabljanje kliknite na  Retorika in javno nastopanje.