Čustva, fuzbal in vse ostalo

»Kaj prodajate, čustva ali benefite?«  me je vprašal mentor v startup šoli. »Ammm, oboje, najbrž,« sem odgovoril po svoji kratki pameti. »Komu pa prodajate, podjetjem ali končnim uporabnikom?« je nadaljeval. »Jaaaaaaaa …« sem si kupil malo časa, »končnim uporabnikom.« Nadaljeval je naglas, tako da so slišale tudi druge skupine: »Zapomnite si vsi! Prvo pravilo pri prodaji končnim uporabnikom je, da vedno, VEDNO prodajate čustva. Tudi takrat, ko imajo od vašega izdelka korist, gre v ozadju za neko močno čustvo.«

Začelo se je poletje. In že postaja vroče. Na vseh področjih. Nogomet se je premaknil v izločilne boje in med drugim poskrbel, da so vsi naši sosedje že doma. Zdaj gremo lahko v miru na morje in se nam ob večernem ogledu tekme ne bo treba pretvarjati, da navijamo za kockaste. Uživamo ob pivu in golih, ki padajo. Povprečno kar trije na tekmo. Včasih kdo tudi koga ugrizne. Glavno je, da se kot navijači znamo opredeliti in izbrati svojega favorita. Potem je vse lažje. Razum odpove in dnevi se spremenijo v mučne ure čakanja na tekmo. Po tekmi smo najboljši ali pa so krivi sodniki. Če je poraz res boleč, se lahko na klik stran portalu potolažite s slikami vročih navijačic ali nogometašev. In če vam nogomet ni všeč, se tudi za vaša čustva najde kakšna novička o nesramni Fifi, ki gradi koloseje, medtem ko plebejsko brazilsko ljudstvo umira od lakote.

Vroče je tudi na političnem parketu. Izvolili smo evropske poslance in že se bližajo nove volitve. Sadijo rožice in slikajo črne vrane. Vsega po malo. Tudi tu padajo goli in avtogoli. Nekaj igralcev je že dobilo rdeč karton in so zapustili igrišče. Počasi popušča razum in v ospredje stopajo čustva. Tudi ta tekma je najpomembnejša in zgodovinska. In taka bo ostala vse do naslednje tekme, ki se obeta že to jesen. Volilno telo se počasi spreminja v navijaške vuvuzele. Ta tribuna bo zapiskala na poštenost, ta na domovino, sosednja na čut za drugega. Nekaj navijačev pa zgolj navija proti nasprotni ekipi. Skratka, kakorkoli se že počutite, tudi za vaša čustva se bo nekaj našlo.

Vročica je že dosegla vrhunec v študentskih klopeh. Uspešni napadalci pridejo sami pred profesorja in se srečajo z realnostjo. Vsako leto se jih najde nekaj, ki jim avtogol zabije mama, ki se na ustnem prikaže zraven. Na pisnih se pogosto kakšna popisana roka, kikla ali kuli znajde v prepovedanem položaju. Med profesorji pa se govori, da je to poletje resnično konec s študentsko »tika taka« igro, v kateri se kuli 70 % igralnega časa podi po sredini papirja in ne zadene nobenega gola. Seveda pa ima vsak svojo izhodno strategijo. Uspešni so podedovali vse potrebno, predvsem pa so se doma naučili pridnosti in dela, za kar si gotovo zaslužijo vsaj tritedenski »backpack« po Peruju. Neuspešni pa so žrtve katastrofalnega izobraževalnega sistema, frustracij nesposobnih profesorjev in zatiranja kreativnosti, kar jim prinese samo obisk kakšnega festivala in tradicionalne Zrče. Starši potešeni, študent srečen, za dodaten bonus pa še status za prihodnje leto.

Vročina s čustvi je vplivala tudi na podpornike pobude za alternativni odkup in preoblikovanje Mercatorja v potrošniško-delavsko-dobaviteljsko kooperativo Naš Mercator. Zdaj je že jasno, da je po zgledu delavskega odkupa Večera in zadrug Novoles in Armal propadel tudi ta poskus. Ustanavljanje korporacij ali zadrug je težak posel, ki v prvi vrsti zahteva dober poslovni model. Ustanavljanje zadrug pa je lahko tudi super vzvod za pritisk na takšna in drugačna čustva, ki pripeljejo do takšnih in drugačnih točk. V resničnostnih šovih je namreč bolj od tega, kar je junak dosegel, pomembno to, kako mu je uspelo glasovalce prepričati, da se je zares trudil.

Nekje po 13. juliju se bo napad na  čustva normaliziral na normalno potrošniško raven in zna biti, da se bo spet dalo iti spat, ne da bi se v glavah navidezno preigravali predstavniki te ali one ekipe. In v senci prijetnega borovca, ki jo spremlja tiho brnenje hladilne torbe, bo prišel čas za razmislek. Se boš še naprej spreminjal v roki prijetno vuvuzelo, ki čaka, da kdo zapiha nanjo, ali je morda napočil čas, da (po Gandijevo) sam postaneš sprememba, ki jo želiš videti v svojem okolju?

P.s. In ja, v jeseni bomo spet imeli šolo socialnega podjetništva. In ja, na čustva vam grem.

Kolumna izraža stališča avtorja, ki niso nujno enaka s stališči Društva mladinski ceh.