Bi morali ukiniti razpise za NVO?

Nogomet se bliža koncu. Izpadla je Brazilija in videti je, da je zaradi tega žalostno tudi vreme. No, glede nato, da je jesensko vreme sredi poletja slovenska zgodba, je morda razlog za to žalost tudi v kakšnih drugih oddajah, ki so zadnje čase v top terminih. Skratka, pričakuje se napet finale. Na trenutke se sicer zdi, da je zmagovalec že znan, ampak vedno je še prostor za presenečenje.

Priznam, sam sem še čisto pod vtisom polfinalnih obračunov. Bolj različni tekmi si težko zamislim. Nemci so stavili nase. Na ustvarjanje priložnosti. Nasprotnika so že v startu poskusili nadigrati s svojo igro in to se jim je, vsaj na zadnji tekmi, več kot obrestovalo. Ob gledanju mojstrovin Kloseja, Schurrleja, Müllerja, Kroosa, Khedira in ostalih fantov smo ostali brez besed. No, ne čisto brez besed, ampak bolj pri enobesednih povedih. Stroj. Elf. Masaker. Nezemljani. Naslednji dan smo spremljali še en dvoboj. V tem dvoboju pa nobena od ekip ni stavila nase. Vsaj ne v smislu, da bo s svojo igro uničila nasprotnika. Spremljali smo taktični boj dveh ekip, ki sta se trudili druga drugo uničiti. Na koncu je eni uspelo. Tudi v tem primeru smo ostali pri enobesednih povedih. Dolgčas. Katastrofa. Mučenje.

Dolgčas, katastrofa in mučenje so tudi besede, s katerimi bi lahko opisali življenje in delo na javne jasli prisesanih (nekaterih) mladinskih organizacij. Finančna neodvisnost od kateregakoli vira, še posebej pa od javnih financ, se kaže za vse bolj ključno in odločilno. Živimo v časih, ko tudi javni denar ni več stoodstotno zanesljiv. Mladinske organizacije vznemirja dejstvo, da je finančno ministrstvo »zaplombiralo« sredstva tudi uradu za mladino in zdaj se ta sproščajo po obrokih. Nekaj optimizma je sicer prinesla obljuba, da se bo na naslednji seji vlade (končno) potrdilo projekte ESS iz razpisa  socialnih in državljanskih kompetenc mladih.

Aktualni dogodki so me spet spodbudili k razmišljanju o tem, ali je financiranje prek razpisov res najprimernejša oblika financiranja (mladinskih organizacij)? V Sloveniji je namreč zelo razvit sistem javnih razpisov. Po tem sistemu se NVO najprej prijavi na razpis, nato postopoma dobiva denar in dokazuje, da res izvaja prijavljene projekte. Sistem pa ima kar nekaj lukenj.

Ne spodbuja vseh organizacij enako

Ali drugače povedano, tiste organizacije, ki so uspešne na razpisu, dobijo sredstva, tiste, ki niso, pa ne dobijo nič. Od razpisov ima torej koristi zgolj nekaj organizacij in ne celoten sektor. V prednosti so torej velike organizacije, ki si lahko privoščijo zaposlene. Izrazito pa so zapostavljene nove in majhne organizacije, saj te ponavadi nimajo dovolj sredstev in referenc, da bi izpolnjevale razpisne pogoje in bi za (večja) sredstva sploh kandidirale.

Poslanstvo vs. razpis

Razpis ima svoje pogoje in zahteve, ki so po mojih izkušnjah precej redko točno tisto, kar naj bi bilo v osnovi poslanstvo organizacije. Kar v praksi pomeni, da se organizacija z izvajanjem na razpis prijavljenega programa bolj ali manj odmakne od svojega osnovnega poslanstva.

Proizvajanje finančno odvisnih organizacij

Zaposleni in pisarna nimajo več fokusa na poslanstvo, ampak na to, da izvedejo prijavljen projekt, saj bi neizvedba (lahko) pomenila velike finančne izgube. Fokus na razpisni projekt pa lahko pomeni zanemarjanje članstva, prostovoljcev in ostalih partnerjev, kar pripelje do tega, da organizacija po koncu projekta nima dovolj članarin, (mikro)donacij, človeških in ostalih virov in se je zato zavoljo preživetja prisiljena ponovno prijaviti na (drug) razpis. Končni rezultat so od javnih sredstev totalno odvisne organizacije, ki niso fokusirane na svoje uporabnike, ampak na politike, ki jih prek razpisov želi izvajati država.

Namesto sodelovanja boj za sredstva

Če se pogovarjamo zgolj o velikih. Že ko se razpis pojavi, je jasno, da je lahko uspešnih zgolj nekaj organizacij. In vsi se poznamo med sabo. Tako je nekdo, ki je bil včeraj tvoj partner, jutri že lahko konkurent. In obema gre za nohte. Situacija, ko ljudje postanejo malo manj ljudje. Ali pa malo bolj. Kako se že razume dejstvo, da se pozabi na občečloveške vrednote. Hkrati s to »fronto« pa je večno odprta še »fronta« vseh mladinskih organizacij proti državi. Ker ta da vedno premalo.

In vse skupaj nas pripelje do mučne tekme med Argentino in Nizozemsko. Na eni strani imamo kopico mladinskih organizacij, ki bi morale od države jasno in glasno zahtevati, da npr. končno uredi problematiko zaposlovanja mladih, in na drugi strani državo, ki velik del teh organizacij večinsko financira. In spremljamo vnaprej na propad obsojene napade in protinapade. Ker tudi država v končni fazi nekomu mora razdeliti evropska sredstva, ki jih ne smejo dobiti vedno eni in isti. Bi bilo videti čudno. Mi pa stiskamo pesti ob vsaki okrogli mizi ali tiskovni konferenci, ki bi lahko prinesla priložnost, a nato naš napadalec vedno strelja mimo gola. In čeprav si v resnici nihče ne želi enajstmetrovk, se zdi, da v resnici vsi čakamo samo še to.

 

Kolumna izraža stališča avtorja, ki niso nujno enaka s stališči Društva mladinski ceh.